ars-klub * arhiv in nove objave: 2019

V sredo, 11. decembra 2019

GONARS - Spominski park

SPILIMBERGO - Obisk šole mozaika

PASSARIANO - Vila Manin

TABORIŠČE GONARS

- V Gonarsu so leta 1941 zgradili fašistično taborišče. Obdano je bilo z bodečo žico in razdeljeno na dva med sabo oddaljena dela.

- Zgradili so ga, da bi sprejeli ujetnike ruske vojske ampak ni bilo nikoli uporabljeno v ta namen. Uporabljali so ga, da bi internirali slovenske prebivalce s področij, ki jih je Italija okupirala. Na začetku so bili tu internirani predvsem učitelji, študenti, intelektualci, oziroma vse osebe, ki bi lahko bile za vlado nevarne.

- 23. februarja 1942 taborišče ustanovljeno

- 22. februarja leta 1942 so Italijani obkolili Ljubljano bodečo žico.

- 25. februarja 1942 je prišlo do prvega transporta. Deportirali so predvsem Slovence iz Ljubljane, zapornike iz italijanskega koncentracijskega taborišča Rab ter taborišča v kraju Monigo ( Treviso ) ( 5343 ljudi -> 1643 otrok ).

- Poleti leta 1942 je bilo v taborišču interniranih več kot 6.000 ljudi, veliko več od tistih, za katere je bilo taborišče zgrajeno ( 3.000 ). Zaradi tega in slabih higienskih razmer so se začele širiti razne bolezni.

................

- General Roatta je vkazal naj premestijo ženske, otroke in stare iz Raba v Gonars. Življenjske razmere so se tu poslabšale. General Roatta je to sicer naredil prav v ta namen, »koncentracijsko taborišče ni taborišče za rejenje«. Bolan interniranec pomeni miren interniranec.

- Ne glede na to, da taborišče v Gonarsu ni bilo uničevalno taborišče je tu umrlo veliko internirancev.

- Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so taborišče prevzeli Nemci, ki so ga uporabljali kot ''prehodno'' za vlake, ki so peljali internirance v druga taborišča.

- Po vojni so prebivalci Gonarsa podrli taborišče in material uporabili za izgradnjo drugih objektov. Zaradi tega do danes od taborišča ni ostalo nič.

- V spominu na taborišče in na žrtve si je leta 1973, kipar Miodrag Živković, zamislil spomenik v mestnem pokopališču.

- Odlomek je del poglobitve, ki jo je na temo pripravila dijakinja 3. klasičnega liceja G. Pelà – mentor prof.: Jasna Simcic

France Balantič

UPANJE

Ob cesti, v blatnem jarku trepetamo,

po žilah blato mrzlo se pretaka.

Umazana je naša misel vsaka

In mračne stisnjene oči imamo.

Pretežko breme leglo je na ramo,

da vsakdo v skriti slasti komaj čaka,

kdaj izgine plašč večernega oblaka,

da pademo nekje na gnilo slamo.

Takrat morda odpro se tiste duri,

ki svetijo se v blaznih nam očeh

ob pritajene želje bežni uri…

Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd,

Bi zgubil se korak na temnih tleh

In kriknila v temo bi naša pest!

------------------------------------------

Igo Gruden

PRVA SINIČKA

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!

Res sinička to prepeva,

To njen klic je vzradoščen?

Naj kar koli razodeva,

Glas od gluhih sten odmeva,

Na prostost je le še sen.

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!

Kaj smo res že blizu dneva,

Ko resnica bo naš sen,

Zamračen do zdaj od gneva?

Svetla slutnja nas prepeva,

Da bo kmalu svet sproščen.

Pojte ven, pojte ven, pojte ven!

Vsa taborišča podobna Gonarsu (Padova, Rab ipd.) so postali center slovenske slikarske in na splošno umetniške kulture z vsemi svojimi strokami. V Gonarsu so bili med ujetniki tudi znani kulturniki.

Ti so:

France Balantič, slovenski pesnik
France Bučar, slovenski politik
Alojz Gradnik, slovenski pesnik
Bogo Grafenauer, slovenski zgodovinar
Vasilij Melik, slovenski zgodovinar
Vitomil Zupan, slovenski pisatelj
Bojan Štih, slovenski literarni kritik
Anton Vratuša, slovenski politik

Jakob Savinšek: kipar,slikar na več področjih, rojen leta 1911 v Kamniku, umre v Nemčiji leta 1961. Učil se je na ljubljanski univerzi. Julija leta 1942 so ga zaprli v Gonars.

Alojz Slavko Balentin: samouk slikarstva, rojen leta 1918 v Škofji Loki, umre leta 1978 v Ljubljani, uči se na univerzi v Pragi, februarja leta 1942 ga zaprejo v Gonars. Riše predvsem italijanske vojake v najrazličnejših situacijah.
Nikolaj Pirant: kipar, rojen 1903 v Idriji, umre v Ljubljeni leta 1948. Učil se je na zagrebški univerzi in dokončal študij v Parizu. Februarja leta 1942 so ga zaprli v Gonars.

...

Iz taborišča je nekaterim uspelo zbežati skozi izkopan rov, med drugimi Francu Ravbarju (slovenskemu partizanu in narodnemu heroju) ter Ludviku Pangercu.